je postavil luč na mizo, sezul čevlje in na eno legel. Misli so mu bile vroče in razburjene, premikal je ustne, kakor bi govoril, čudno obračal oči, obrnil se na desno stran proti drugi postelji in pričel iztezati roke predse po belem pregrinjalu. »Da bi bilo srečno!« je šepetal in dalje na pol mislil in na pol izgovarjal: »Ljuba, zlata, kako bi bil brez tebe, reci mi?