»Tudi je bila župnikova volja, prečastitega!« »Župnikova, da!« je rekel tiho kaplan, odložil svinčnik, podprl z desnico glavo, iztegnil levico z dolgimi, belimi prsti predse po mizi in pričel enakomerno strmeti skozi okno. Zunaj je zahajalo sonce, zapad je žarel, kakor bi gorel in da je bilo skoraj težko vanj gledati.