Kakor v najsvetejši molitvi je zamaknjen, solze mu teko po licih in kapljejo predenj na tla. Zunaj pojo sveto in blaženo in on poje ž njimi: »Bratje, mi stojimo trdno, kakor zidi, črna zemlja naj pogrezne tega, kdor odpada!« Žena je med tem časom vstala, ogrnila ruto in šla klicat sina in hčer.