Prisede in oče in mati sta vesela in si mislita: Nemara vzame eno z najinih ram. Drugi večer, tretji večer sta že skupaj in vsi njeni pogoji se zlivajo v en sam stavek, ki ga sliši vedno in vedno: Če se boš res poročil z mano! To vse se godi v tesnem predmestju, kjer diha iz vsake hiše drugače zoprn smrad, kjer leži nad žarečo cesto večna sopara, kjer odpada listje tistim redkim kostanjem in grmom, ki tvorijo skromen »park«, že v mesecu juniju, zamorjeno od praha, ki se dviga z ulic na strehe in drevje.