Srakoš misli nanjo, spominja se vsega prav od kraja, kako jo je prvič zagledal v družini revnega in ponemčenega poduradnika. Silna družina velikih in majhnih otrok, mati izmozgana, nekdaj natakarica v zakajeni beznici, danes »gospa«, da ji sam Bog pomagaj, oče pretegnjen in izmarširan narednik, prelevljen na stara leta v sodnega slugo. Tako jih vidi pred sabo in njo vmes.