Veselo hodi gori in doli, smehlja se, skozi malo odprtino rdečih in napetih ustnic sije vrsta belih in svetlih zob. Rekarica je srečna, kakor je še komaj kdaj bila, hoče nekaj povedati, hoče moliti, zahvaliti se, skleniti roke, poklekniti, poljubiti rob njenega rožnatega krila ali vrh atlastega čeveljčka, toda tudi ona ne stori ničesar, ne reče ničesar, temveč se samo smehlja. Jako znana se ji zdi kraljica nebes, kakor bi jo bila že nekje videla, nemara meseca maja, pred leti nekoč, v javnem parku med nasadi.