Luči nima davno več, in ko se proti peti uri stemni, leže na posteljo. Tema se gosti počasi, zrak postaja vedno bolj vlažen in težak, kakor bi odprle svoja usta te umazane, hladne stene, ki jo obdajajo, in pričele izdihavati mraz in vlago. Zunaj ropota mesto, cestna železnica zvoni, železni vozovi tulijo in hropejo, od njihove teže se tresejo zidovi in šipe v njih šklepetajo.