Starka poklekne tik groba, sklene roke in goreče moli. Čas se vleče in vleče, kakor bi se nekje v neskončnosti pokvarili tisti zakoni, po katerih gre njegova pot in bi ne mogel pravilno dalje. Pratika in ura kažeta, da je noč vedno daljša, a dan krajši in krajši, zima je že skoraj v deželi, ali vseeno še ni bilo nikoli tako daleč od jutra do noči kakor te bolne v večnost tako težko in bolno polzeče ure.