»Šimen,« pravi, »menda govorim zaman, tebe ni nemara več tukaj, tudi tvoje kosti so segnile in jih ni nikjer več. Sama zemlja je, ta ruša, ta leseni križ, trava, ki jo je zasadila jesenska sapa. Toda včasih se mi zdi, da gledam na oni svet, in vidim te, kako greš z rokami na hrbtu, dišeč po novi obleki in svežem perilu, ves umit in čist kakor na sveti dan ali na veliko nedeljo.