Tesno ji je, od nekod planejo nanjo one grde besede uradnikove, ime tistega, ki ga tako iz dna duše zaničuje, in zdi se ji, kakor bi zagrmelo in spet in spet zagrmelo. Hiti, da se spotika ob grobe, kar počez hiti, in ko pride do groba svojega rajnega, sede naglo na rušo, dvigne vsa prestrašena svoje črne, suhe roke in pokrije z njimi obraz. Srce ji bije na glas in po glavi, posebno po sencih ji kri, kakor bi drla od nekod peneča se voda.