Zvečer, ure teko, bijejo, v cerkvi bero maše, pridigajo, nikjer ničesar ne manjka, toda ni. Na tem koncu mesta je zrak nekam prazen, malo ga je, starka potegne vase, pa ji je tesno v prsih, kakor bi se dušila. Sonca je malo, od daleč sije, silno od daleč, visi tam nad daljnim holmom, toplote nima, svetloba gre še iz njega, toda tudi ta je vsa pomešana z umazanim črnikastim prahom.