Z velimi, brezzobnimi čeljustmi nekaj šepeta in ponavlja, potem zagleda za vsako tisto mizo, podobno omari, uradnika in prav blizu nje sedi ob steni mlado dekle z majhno mizico pred seboj, po kateri tiktaka, kakor bi igrala na majhen fortepiano. Uradnik, ki je govoril prej ž njo, pregleduje papirje črnega delavca, stoječega pred njo. Ko je za nekaj časa vse tiho, se oglasi spet Rekarica in sklene boječe črne in koščene roke.