Od nekod prihaja v cerkev svež in oster zrak. Rekarica vstane, zleze iz klopi, poklekne in se globoko prikloni, gre po prstih do, ki stoje pod korom, omoči palec v blagoslovljeni vodi, se prekriža in še enkrat pokloni, potem prime nalahko in previdno za vrata, jih potegne k sebi, stopi naprej in se oddalji polagoma od cerkve. Zunaj ropotajo težki železni vozovi, katerih teža trese cesto, hodnike in hiše, ki stoje zaprašene in stare ob obeh straneh.