Vrata se odpirajo in zapirajo, cerkovnik nekaj popravlja in za velikim oltarjem, na koru se nekdo na glas meni. Od nekod prihaja v cerkev svež in oster zrak. Rekarica vstane, zleze iz klopi, poklekne in se globoko prikloni, gre po prstih do, ki stoje pod korom, omoči palec v blagoslovljeni vodi, se prekriža in še enkrat pokloni, potem prime nalahko in previdno za vrata, jih potegne k sebi, stopi naprej in se oddalji polagoma od cerkve.