Gledam, gledam, zastrmim se nekam, zamislim se, toda v meni ni več vtiskov, ni več željá. Še lazim po zemlji, toda želim si, tiho, skrivaj si želim, da bi bil že seženj nižje, da bi že ležal pod zemljo, večno miren in večno prost te nevidne zveri, njenih rahlih in hinavskih muk in njenih ostrih in skritih krempljev. Pred smrtjo nimam več straha.