Zamenilo se je vse in z nepopisno grozo sem se spomnil svoje žene in svojega otroka, od katerih se moram ločiti. Divje čustvo je zaplalo po prsih, kri mi je butnila v glavo, še nekaj strašnejšega se je zbudilo v meni in to je bil strah pred trenutkom, ko se pretrga nit, ki me veže v trpljenjem in veseljem, s težavo in sladkostjo, tista skrivnost, ki mi daje lastnost živega bitja. Skozi kožo je udaril pot, posilil me je kašelj in ves ubog, nemiren in drhteč sem tipal po svežem perilu, pripravljenem tik postelje, in se pričel preoblačiti.