In vse je bleščalo kakor v dvojnem soncu, v lepših rožah in lepšem zelenju. Toda umikalo se je naglo, zapuščalo me je potnega in trudnega in nervoznega na temnem ležišču in mi ostavljalo edino bolest slovesa. Zamenilo se je vse in z nepopisno grozo sem se spomnil svoje žene in svojega otroka, od katerih se moram ločiti.