Ležala je v črni obleki, suha, stara, nesrečna. Prste je imela sklenjene k molitvi, toda roke je držala nekoliko kvišku, kakor bi prosila, da bi se smela dvigniti iz tiste vsakdanje črne krste in kamenite mrtvašnice. Kupili smo rož in jih položili po njej, da bi ublažili smrt, ki je strmela neizprosno v nas.