Zvečer je kmalu legla in zaspala, a kmalu po polnoči se je zbudila in ni mogla več spati. Poleti je počakala, da se je malo zdanilo, pozimi, ko je bila noč dolga, je prižgala luč, da ji je bil krajši čas. Kar sem to poznal, je hodila vedno k prvi jutranji maši v tisto cerkev, ki ji je bila slučajno najbližja.