Ko se je zmračilo, je sedla v temen kot k peči in molila šepetaje venec. Želela si je, da bi prišla v nebesa, da bi se njeno življenje tako nikoli ne končalo, temveč samo prelilo v drugo, ki bo lepše od zemeljskega in bo imelo samo začetek, konca nikoli. Premišljala je o svojem življenju, o davnih grehih, ki so ji težili po besedah cerkve dušo, in se bala, da bo morala zaradi njih dolgo in dolgo trpeti v vicah.