Samica je pričela nesti jajca, sedela je v gnezdu noč in dan in gledala mirno in nekako vdano in plašno-hvaležno v blagi spomladanski čas, ki je prerodil in navdahnil z novim življenjem vso široko in lepo naravo. Ves gozd se je oživil, nad njo in pod njo je že zelenelo hrastovo listje, spodaj v nižjih vejah so gnezdili majhni pisani ptički in peli od jutra do mraka. Prišel je čas, izvalili so se mladiči, in na veliko čudo je ležalo med devetimi črnimi telesi eno, ki je bilo čisto bele, rožnate barve.