se je oddaljil že več kakor za poldrugi lučaj. Pot mu teče izpod kape po obrazu, licih in vratu za ovratnik, usta ima odprta, da nalovi pljučem dovolj sape, in noge dviguje kakor prej: enolično drugo za drugo, kakor bi šle mlinske stope. Za njim se pozna že dolga sled, na katere enem koncu je on, drugi konec pa se izgublja v sneženi belini.