je še mlad, star nekaj nad dvajset let in na vojsko je prišel pozneje po naknadnih prebiranjih. Zdaj je že več kakor leto dni od takrat, kar je spal zadnjikrat na postelji in svojega prejšnjega življenja se spominja kakor nečesa davnega, česar nikoli več ne doživi. Včasih v hudi zimi se domisli na zeleno peč, ki stoji menda še vedno v domači hiši, in tako tuja mu je, kakor bi je nikoli ne videl na lastne oči, temveč bi bral o njej v neki povesti.