To je bilo prvo uro zjutraj, in ves čas do poldneva so hodili součenci oprezno mimo mene in se ogibali pomenka z menoj, kakor bi bil bog ve kako zaznamovan. Opoldne, ko so odšli vsi domov h kosilu, sem jaz čakal do pol ene. Takrat je prišaral počasi po hodniku, odprl vrata, pogledal proti meni, ki sem naglo vstal, in mi zamahnil z roko v znamenje, naj sedem.