Spomladi, spomladi ... kako je?« »Oprosti,« govori tajnik, dolg je, bled, upognjen in brezkrvne ustne se mu tresejo, »morda je uradno vse prav, ali mene je zagrabilo, kakor bi me udaril tod ‒ po prsih!« »Tista pesem,« se smeje jekleno župan, »takole, čakaj: Spomladi bilo je, oči so ti sijale kot da iz zvezd pognali bi temnórdeči cveti ...