Jeromove stare roke leže trudne in nemirne na belih in črnih tipkah, njegov obraz je sklonjen na prsi, oči so težke, lica hladna in brez krvi. Ne more najti tiste znane melodije, ki jo je začutil v sebi in okoli sebe nocojšnjo noč, ki mu je znana iz davnih časov, kakor bi jo igral že stokrat na svojem klavirju in jo godel stokrat na goslih in ki tudi zdaj okoli njega po tej polmračni, s težkimi rdečimi zastrti sobi. Star je, več je ne more zgrabiti in obvladati.