Ne trudi se tako, ne trudi se!« Stopil je v sobo, pustil vrata za seboj odprta in v žarku luči, ki je sijala v kuhinji, se je sklonil nad postelje svojih otrok in gledal, kako sta rdečelična in sočna in zdrava in kako ima deklica zlate in dolge in židane lase, a fantek črne in kratke kakor mlad zamorček. Ta primera mu je prijetno zvenela po ušesih, pričel jo je sam sebi šepetati: »Kakor mlad zamorček ‒ da!«