Vlak je ropotal in drdral enakomerno dalje, kolesa spodaj so se stresala, kakor bi suvala in spredaj je stroj šumel in puhal. Krajina je bila še vedno enaka: pusta, enolična, brezkrajna. »Rekla si,« je povzpel sprevodnik po odmoru, »da ti je dejal neki gospod, kako te je škoda!