In kakor nikoli prej, tako je bilo pri duši. Mogoče je čutil prvič, da niso mrtve te zvezde, ki zro nanj, da ni mrtvo nebo, ki se boči nad njim, da ni mrtva zemlja, ki hodi po njej, da plava med nebom in nje skozi dni in večere in noči nekaj neznanega in prečudnega, ki ima moč do duše in srca. Če bi ujel tisto uro potepuha, ki bi se klatil mesec dni za njim po grapah in goščah, bi ga ljudomilo izpustil.