Kakor strela je letelo ime od ušes do ušes in tudi v gostilno zloglasne krčmarice je priletelo. Mahoma je bil pretep končan, preplašeni fantje so odpirali v silni naglici okna, butali v vrata in bežali na prosto, in ko je prestopil žandar sobni prag, je videl zadnje pete in hrbte, ki so zdrsnili z gostilniških oken navzdol, samo razbiti stoli so ležali po tleh, prevrnjene mize in klopi brez nog; tisti fant, ki je bil tepen in je zamudil beg, je klečal pred njim na tleh, roke je sklepal, menda je imel solze v očeh, po čelu in preko levega lica mu je tekla kri in njegov glas je bil ves plah in hripav.