Žandar je držal z levico za ročaj svoje dolge in svetle sablje, ki se je svetlikala v soncu, gledal enakomerno predse po sejmarjih, hitečih mimo tu in tam v tropah in z dolgimi palicami v rokah in tu in tam gonečih visoko in sloko živino. On ni mislil na spomlad, ni se ozrl po dolini in hribu, ki sta se pričela ogrinjati v nove in sitopisane obleke. Vseeno mu je bilo, naj bo zunaj spomlad ali meglen jesenski čas, naj se natura razživlja ali umira, samo da so bile ceste suhe, da ni pripekala po njih prevelika vročina in da ni zavijala prehuda burja in iskala popotnikovih kosti.