Tako zgodaj je še bilo, šele se je bližal, a človeku se je nehote dozdevalo, da prehaja pomlad v poletje, da bo morda že jutri, po jutrišnjem vsa natura prenasičena močnih in sočnih temnozelenih boj. Žandar je držal z levico za ročaj svoje dolge in svetle sablje, ki se je svetlikala v soncu, gledal enakomerno predse po sejmarjih, hitečih mimo tu in tam v tropah in z dolgimi palicami v rokah in tu in tam gonečih visoko in sloko živino. On ni mislil na spomlad, ni se ozrl po dolini in hribu, ki sta se pričela ogrinjati v nove in sitopisane obleke.