In za njim se razklepečejo mali trije in ščebetajo na daleč in blizu, da je danes svatba, da se poroči moja dekle s fantom iz daljne vasi. Da ima skrinjo risano in pisano, da ima v njej obleke, ki je ne raztrga niti mati, niti devet njenih hčera, da ima v njej šumeče rute, zelene in rdeče kakor spomladanski travnik, ko je razcvetel po njem in se je razgorelo nad njim sonce. In da sta tisti dve kobili, ki imata rdeče in bele in modre trakove v grivah in v repu in ki vlečeta divji in penasti košato balo, njena last, in da so v skrinji veliki srebrni tolarji in rumeni cekini, potuhnjeno ždeči v usnjati mošnji, skrivajoči dnevu obraz v strahu, da bi se jih ne prijelo sonce.