In pozabim mnogokaj in ves sem vesel in kimam k harmoniki, ki poje iz Trobencljevih rok. »Hejsasa, rejsasa,« poje, »čemu prazen obraz, čemu žalost v srcu in mraz, ko nam teče tisti čas, ki ga ne bo nikoli več pri nas! In preteče nam, naj bo vesel naš hram, naj bo strupen in sam, o, vseeno preteče nam!