Burjo slišim, ki smuka sneg s streh, ga nosi v belih oblakih čez ravnino in ga odklada pod daljnim klancem. In ko leti nad vasjo, zavija s tulečim glasom kakor jata volkov, ki so živeli nekoč v naših. »Hu, hu, ni skednja, da bi ne bežala skozenj, ni hiše, da bi ne našla vanjo špranje, ni tako trdno zbite rakve, da bi ne švignila mimo desk.