Kra-kra ‒ ne morem te pozabiti in vsi dnevi moji prejdejo v mukah.« Leta, premetuje se na levo in desno, navzdol in navzgor, a tam pred mano se rdeči zastor njenega okna ... In ko že ni več ptičev v višini, ko izgine in pošumeva le še sapa z velim listjem, ki se premetuje po kolovozni poti in po meji, zašušte koraki, prikaže se drobna postava izza ogla, plazi se do okna, tišči se bele stene kakor senca in potrka rahlo na malo šipo.