Tostran pota in tostran njenega zelenega vrta stoji voz sena in nanj sem zlezel, legel na prsi in se zagledal v malo okno. Vse je prazno, le sapa šušti, le ptiči kriče v daljavi, ali kaj je, da je planil v plašno samoto, kaj ga je dvignilo iz gostega okrilja gozda, da tepe s krili po sivi temini, da odpira kljun in kliče z raskavim in drhtavim krikom v nočno zapuščenost? »Kra-kra ‒ kje si družica, kam ta je nesla perut z nevernim drugom?