Tvoj glas je to, ki te je sram, da bi priznalo sredi moških prsi nemoško in polagaš besede v vrhove smrek, v kljune neznanih vodnih ptic in nevidna krila sap, ki se pode nad jesensko krajino! Za rdečim zastorom njenega okna še tli privita luč, ona, črnogledka in visokostaska, še čuje, še sanja in še čaka. Tostran pota in tostran njenega zelenega vrta stoji voz sena in nanj sem zlezel, legel na prsi in se zagledal v malo okno.