Ne umejo jih ljudje, ne razume jih njiva, ki leži prazna in široka pod njimi, ne razumejo jih ne zvezde ne oblaki in tudi ne bistra vodica, ki kaže odsev njihove splašene jate. A smreke tam za polji se nagnejo v tisto stran, kamor hiti sapa, iztegnejo vrhove in zaječe v ložnih in globokih vzdihih.
»Zdaj pride mrzli čas, zima nas stisne, o, da bi mogle iz tal, da bi se vlegle počez pod oblake in da bi zamahnile z vejami kakor s perutnicami in poletele z vami, ptice, z vami, oblaki, v kraje pomladi in cvetja!«