Vstal sem in odukal bom, koder pojo škrjančki nad zelenimi stezicami. Ho, in tu v oknu si, golobica zaspana, in zdaj dva težka nageljna, ki sem jih še sinoči ukral v tvoji gredi in jih zataknil za trak, moje vžgane oči, mojo drznost, ki se ti smejo iz mojih bleščečih zob, vsega me, ko stojim pred tabo zdrav kakor gora, klobuk potegnjen po strani na oči in širokopleč in močan. In zdaj glej za mano, ko zavijem preko njiv.