O, kako lep je rdeč, ki ziblje svojo žarečo glavo sredi žitnega polja, o kako lepa je roža, ki gleda iz pšenice, o kako prekrasna je jablana, ki je cvetela kakor ogromen šopek na parobku njive, kako veličastna je, ki se košati sredi pota in zeleni in cveti, a v njej čebelic veliki roj! Že žvižga kobilar po najvišjih smrekah, že se vozi nebeški car v svoji moči in gorkoti preko vedrega neba. Vse, vse dije in klije, plevice žgole in skrivajo soncu svoje črne oči in svoja lica.