Tam iz grmovja na meji se še utrga glas, ki ne more zaspati; zagolči, zagostoli in preneha. Tik sebe ima gorkoperno slavuljo in vedno in vedno čuti, da ji še ni vsega povedal. Spoznava, da še ni v svoji pesmi dovolj poveličal njenega dražestnega in gracioznega kljuna, da še davno ni opel vse lepote njenih drobnih in svetlih oči, podobnih dvema zrnoma črnega prosa.