se je bil že malo napil in pričel je govoriti o spominih: »Kadar sem zapel na vasi pred tridesetimi leti, na večer včasih: Dekle je na pragu stala, svetle zvezde preštevala. ( je zatresel svoj ogromni bas, da se je jablana zganila), kadar sem, vidiš, ej, pa se je odprlo marsikatero vaško okence! Dobro je, da molčijo bele kamrice, dobro je!