Bil je suh in bled in človek bi mislil, da ima jetiko. Vsa njegova zunanjost, njegovo vedenje, izraz njegovega obraza ‒ vse to je delalo na opazovalca vtis, da se za nikogar več ne meni, da ne opaža tik sebe ne župnika, ne voznika, ne organista, ne Andraža in nemara tudi te postaje ne in vse njene okolice. Župnik se je vrnil, prišel do voza in rekel kaplanu posebno vljudno: »Prosim, pojdiva.«