Mimo njega je bežalo vse kakor sapa in jasno pred njim je stala le ozka miza, kjer so ležala dozdaj trupla vaških ubožcev, zdaj pa je počivala zadnjo noč svojega zemskega bivanja njegova žena, pred njim so gorele visoke cerkvene sveče in s še hujšim plamenom je žgala vanj zavest, da je mrtva, da je to, kar gleda pred sabo, pravo njeno truplo in da je vse to resnica, sama resnica. Čuvar se je vrnil, sedel za vrata, pričel rožljati z rožnim vencem in rekel: »Zunaj je pričelo snežiti!« Organist je vstal, pokropil in se pričel od nje šepetaje poslavljati: »Zbogom za vselej ... ali po smrti se zopet vidimo, snidemo se ... Bog ti daj mir,, naj ti ne bo težka zemlja ... ...