Za vrati je sedel vaški revež, ki je povsod stražil mrliče. Rekli so mu Čoč in star je bil kakor zemlja. Organist je pokropil, stal dolgo ob nogah in strmel nekam v vlažni in črni strop, potem sedel na klop, oprl komolce ob kolena, podprl s pestmi obraz in strmel nepremično v umazana in kamnita tla.