Plahota je bila v vzduhu kapelice, po obrazih tistih ponižnih trpečih ljudi, ki so klečali okoli oltarja in v šepetanju zaupnih molitev, ki jih je izgovarjalo sto in sto ustnic. se je pričela tresti. V njej je živelo nekaj drugega, nekaj nasprotnega vsem tem božjim molitvam, tem čudežnim prostorom, temu cerkvenemu vzduhu in obra zom, ki so klečali okoli njo.