Zdaj ni več hodila na dom, da bi tožila in zbadala zaradi svoje nesreče in tudi v svojem novem domu ni več govorila o sebi. A ta njen večni molk je bil vsem, ki so živeli okoli nje, še močnejši. Mati je jokala okrog nje in brez uspeha prosila, šepavi oče je govoril, ves hripav od ginjenosti, da ji da Sirko, t. j. tisto kobilico, ki je njemu najbolj pri srcu, samo naj bo zopet taka, kakor je bila.