Pozneje, po preteku dveh mesecev je prihajala na svoj dom, sedala navadno v kuhinji na stol, ki je stal za vrati, in govorila pikro in zbadljivo. Če je stopil v kuhinjo njen oče z znancem, ki se je začudil poročeni hčeri, češ, čemu se skriva, se je posmehovala ostro in glasno, kazala nase in na očeta in govorila: »O ‒ na prestol naj bi sedla, na zlat stol, ko so mi izbrali tako slavnega moža. On je glasbenik, umetnik, hahaha!«