Tako je ihtela Polonica, ko je jemal od nje slovo, da nese samostanski dar petinšestdeset cekinov kardinalu Kristofu de St. Cyriacusu v Rim. je z vso ljubeznivostjo tolažil svojo ljubico, ali umiriti je vendar ni mogel, dasi ga je rada in vdano poslušala.
»Lej, Polonica,« ji je govoril, »saj sama veš, da moram iti.